Soška fronta
Soška fronta je bila del italijanskega bojišča 1. svetovne vojne. Potekala je od 2.208 metrov visokega Rombona na severu do izliva reke Soče v Tržaškem zalivu na jugu v skupni dolžini preko 90 kilometrov. Bilo je eno najbolj razgibanih bojišč 1. svetovne vojne, saj so boji potekali vse od visokogorja, sredogorja do furlanskih ravnic na jugu fronte.
Prvi boji so se začeli 23. maja 1915 ko so italijanske enote prestopile mejo ter začele napredovati v notranjost takratne Avstro-Ogrske. Zaradi počasnega napredovanja in neodločnosti Italijanske vojske je Avstro-ogrski vojski še pravočasno uspelo organizirati obrambo ob reki Soči zaradi česar je italijansko napredovanje zastalo. V naslednjih dveh letih se je na soški fronti zvrstilo enajst italijanskih ofenziv s pičlimi uspehi ter velikimi izgubami na obeh straneh. Ker se je Avstro-ogrska vojska bala naslednje italijanske ofenzive, ki bi lahko dokončno prebila fronto je skupaj z zavezniki, Nemci, začela načrtovati preboj v dolini Soče. 24. oktobra 1917 so avstro-ogrske in nemške enote sprožile 12. soško bitko, znano tudi kot Čudež pri Kobaridu, v kateri jim je uspelo prebiti italijansko fronto med Bovcem in Tolminom. V naslednjih nekaj dneh po ofenzivi je razpadla celotna italijanska fronta med Švico in Tržaškim zalivom zaradi česar se je morala Italijanska vojska umakniti na reko Piavo kjer se je vzpostavila nova fronta s tem pa je bilo bojev v Posočju konec.
SOŠKE OFENZIVE:
1. soška bitka (23. junij – 7. julij 1915)
Do začetka 1. soške bitke Italijani niso imeli večjih uspehov. Sočo, ki je Avstrijcem olajševala obrambo so prestopili le na treh mestih: pri Tolminu, Plavah ter med Zagorjem in Jadranskim morjem. Da bi Cadorna izboljšal položaj svoje vojske in prebil avstrijsko obrambo je 23. junija ukazal napad med Kobaridom in Tolminom, tolminskem mostišče, goriškem mostišču ter na Krasu. Ta se je začel z obsežnim sedemdnevnim topniškim obstreljevanjem, ki pa zaradi neizkušenosti topniških posadk ni imelo pravega učinka. Ko se je 30. junija med Kobaridom in Tolminom v napad podala italijanska pehota, se je zgodila katastrofa. Italijansko topništvo ni uničilo žičnih ovir zato so se vojaki znašli pod točo granat in krogel avstrijskih branilcev. Po hudih izgubah so se morali preživeli italijanski vojaki umakniti na izhodiščne položaje. Podobno se je zgodilo na tolminskem in goriškem mostišču. Nekoliko bolje je Italijanom kazalo na Doberdobski planoti. Italijanski napadi na tem delu bojišča so bili tako srditi, da je kazalo da bo fronta vsak čas padla nato pa je Italijanom v najbolj kritičnem trenutku zmanjkalo zagona in ofenziva je 7. julija popustila. Italijanski izplen 1. soške bitke je bil pičel. Po štirinajstih dneh srditih bojev se jim je uspelo utrditi pod vznožjem Doberdobske planoti pri Sredipolju, Romjanu in Selcah. Na nekaterih odsekih pa jim je uspelo zasesti tudi rob same planote s čimer so dobili dobre položaje za nadaljevanje ofenzive. Vse to so morali plačati z visokimi izgubami 1.916 mrtvih preko 11.000 ranjenih in 1.536 izginulih. Avstro-Ogrska stran je imela 8.800 mrtvih in 1.150 izginulih. Spodletela italijanska ofenziva je avstro-ogrsko stran prepričala, da je obramba na Soči mogoča.
2. soška bitka (18. julij – 10. avgust 1915)
Deset dni po 1. soški bitki je Cadorna 17. julija začel 2. soško bitko. Čeprav se je italijanska ofenziva začela na vsej soški fronti je bilo težišče italijanske ofenzive na Kras z Šmihelom. Tokrat Italijani niso ponovili napako iz 1. soške bitke. Topniški ogenj je bil kratek in koncentriran tako, da se je že prvi dan ofenzive v napad podala pehota in dosegla kar nekaj uspehov. Avstrijcem je ponovno kazalo, da bo fronta razpadla zato so v boj poslali zadnje rezerve in utrpeli strahovite izgube. Najbolj krvavi so bili boji za strateško pomemben Šmihel, ki je bil steber obrambe na Krasa in goriškega mostišča. Italijani so ga napadli tretji dan bitke. Napad nanj se je začel z obsežni topniškim obstreljevanjem s katerim so zdesetkali avstrijsko posadko na hribu ter preprečili dotok novih enot, temu pa je nato sledil še napad italijanske pehote ki je preplavila avstrijske branilce. Do večera 20. julija je bil hrib v italijanskih rokah. Vendar ne za dolgo. Ob dveh zjutraj 21. julija so Avstrijci sprožili protinapad po dvournemu topniškemu obstreljevanju je sledil napad pehote ki je vrh ponovno zasedla. Vsi nadaljnji italijanski poizkusi zavzetja vrha so se izkazali za krvave in neuspešne čeprav jim je za kratek čas uspelo Šmihel ponovno zasesti. Na jugu so Italijani zasedli rob planote med Sredipoljem in Selcami, prišlo je do hudih bojev za Grižo, ki je večkrat izmenjala lastnika. Na goriškem mostišči italijanski napadu niso bili uspešni. Dva italijanska napada na Sabotin, steber obrambe Gorice, sta se končala klavrno in v krvi. Na Kalvariji pa je prišlo do boja mož na moža strelski jarki pa so večkrat zamenjali lastnika.
V zgornjem Posočju so Italijani napadli Batognico. Napad se je začel v noči iz 18. na 19. julij z močnim topniškim obstreljevanjem kateremu je sladile napad pehote. Italijanom je že pri prvem naskoku uspelo Avstrijce pregnati iz zahodnega dela Batognice. V naslednjih dveh dneh pa jim je uspelo zasesti kar dve tretjini te planote. Avstrijce so se obdržali le na koti 2077, ki jo Italijanom vse do konca vojne, kljub večkratnim poizkusom, nikoli ni uspelo zasesti. Cadorna je ofenzivo ukazal prekiniti 10. avgusta. Tako kot v 1. soški bitki tudi v drugi Italijani niso dosegli večjega uspeha. Zasedli so položaje pod Šmihelom ter se utrdili pod Doberdobsko planoto. V Zgornjem Posočju pa so zasedli zahodni del Batognice vse to za ceno 41.866 mrtvih ranjenih in izginulih. Svoj davek so pobrale tudi bolezni. Ofenziva je potekala v času poletja in najhujše vročine. Zaradi pomanjkanja vode in higiene ter kopice nepokopanih trupel so se začele širiti nalezljive bolezni. Na italijanski strani je zaradi tifusa in kolere zbolelo preko 15.000 vojakov na avstro-ogrski strani pa 6.400.
1. in 2. soška bitka sta zgornje Posočje nekoliko zaobšla zato se je Cadorna odločil, da na tem odseku fronte poizkuša doseči preboj. Ofenziva se je začela 12. avgusta z dvodnevnim topniškim obstreljevanjem avstro-ogrskih položajev, 14. avgusta pa se je med Rombonom in tolminskim mostiščem v napad podala italijanska pehota. Krvavi boji so trajali kar sedem tednov. 20. avgusta so zasedli Plužno in Čezsočo, tri dni kasneje pa Bovec. Krvavi boji so potekali za Javoršček, koto 1776 (vrh jugovzhodno od Lipnika) in položaje pod Kalom. 24. avgusta so Alpini zasedli Čuklo, podali so se v napad na Rombon vendar jim ga zaradi zagrizenega boja branilcev ni uspelo zasesti so se pa utrdili pod njegovim vrhom.
3. soška bitka (18. oktober – 4. november 1915)
Oktobra 1915 se je na Balkanu začela velika združena ofenziva centralnih sil proti Srbiji, ker se je ta znašla tik pred porazom so začeli zahodni zavezniki na Italijo pritiskati naj proti Avstro-Ogrski sproži novo ofenzivo in tako razbremeni balkansko bojišče. Cadorna je z novo ofenzivo odlašal kolikor se je dalo saj je vedel, da njegova vojska kljub očitni prevladi nad Avstro-Ogrsko ni sposobna izpeljati nove učinkovite ofenzive vendar mu na koncu ni ostalo druge izbire. Cilj nove ofenzive je bila Gorica, zavzetje tega mesta bi bila odlična propaganda za italijansko stran. Ofenziva je bila sestavljena iz dveh faza, v prvi fazi naj bi zavzeli Plave in Doberdobsko planoto ter tako zlomili dva ključna stebra obrambe južnega dela soškega bojišča. V drugi fazi pa naj bi sledil glavni napad v smeri Gorice. Ofenziva se je začela 18. oktobra z obsežnim topniškim obstreljevanjem med Krnom in Jadranskim morjem, ki je trajala tri dni. Prvi napad italijanske pehote je bil uspešen saj se je Italijanom posrečilo zasesti avstrijske jarke na Debeli Griži ter Mrzlem vrhu. Vendar zasedba ni trajala dolga saj jih je avstrijski protinapad pregnal na začetne položaje. V naslednjih dneh so se zvrstili napadi in protinapadi,, ki so na obeh straneh terjali ogromno žrtev. Italijanski uspehi so bili pičli tekom bitke so zasedli le nekaj avstrijskih jarkov pod Mrzlim vrhom nad Tolminom ter na koti 118 na Doberdobski planoti.
4. soška bitka (10. november – 5. december 1915)
Po prvih treh neuspelih bitkah se je 10. novembra 1915 začela 4. soška bitka. Njen namen je bil izsiliti vsaj nekaj uspeha pred zasedanjem italijanskega parlamenta decembra 1915. Cadorna je računal na utrujenost Avstro-ogrske vojske, ki je bila zapletena že v krvave spopade na vzhodnem in balkanskem bojišču. Napad je potekal pri Plavah na goriškem mostišču ter na Krasu. Na goriškem mostišču so Italijani poizkušali zasesti Sabotin vendar brez uspeha, ko jim to ni uspelo so se preusmerili na Oslavje ter odsek med koto 184 in Pevnico kjer so utrpeli hude izgube zato so napad prekinili. Istočasno je potekal napad pri Plavah, italijanski juriši so si vrstili eden za drugim vendar brez uspeha. Podobno je bilo na Krasu kjer je napad na celotni fronti črte spodletel zato so se napadalci usmerili na Šmihel vendar je tudi ta napad spodletel. Boji so se na Krasu vlekli vse do konca novembra pri tem pa je bil edini večji italijanski uspeh zasedba kote 124 pri Šmihelu. Medtem ko so Italijani pred bitko med njo in po njej zlahka nadomeščali izgube to ni veljalo za Avstro-Ogrske enote, ki so imele omejene zmogljivosti, celotna soška armada pa je bila po vsaki bitki na robu zloma. Reševalo so jo le premestitve enote iz drugih bojišč. 18. novembra 1915 so začeli Italijani načrtno in sistematično obstreljevati Gorico, pri čemer cilji obstreljevanja niso bile le vojaške tarče temveč tudi civilni objekti. Napad, ki je potekal tudi z granatami največjega kalibra, je med civilisti povzročil veliko žrtev. Večina preživelih pa se je odločila, da bo mesto zapustila. Do spopadov je prišlo tudi med Sočo in Mrzlim vrhom, vendar tam Italijani niso dosegli večjega uspeha. Napad so prekinili decembra ko se je vreme v visokogorju poslabšalo.
5. soška bitka (11. marec – 16. marec 1916)
Po zimskem zatišju so zahodni zavezniki začeli na Italijo pritiskati naj ponovno preide v napad ter tako razbremeni zaveznike na zahodni fronti. Cadorna je tako 6. marca 1916 začel s pripravami na novo ofenzivo. Ta se je začela 11. marca in je trajalo le pet dni do 16. marca. Glede na to, da so bili Italijani bolj ali manj prisiljeni v ofenzivo je niso jemali precej resno. Spopadi so potekali pri Tolminu ter pri Gorici in niso prinesli nobenih večjih sprememb na fronti. Na Krasu si je Italijanska vojska priborila nekaj jarkov, Avstro-ogrska vojska pa je ponovno zavzela več položajev v Krnskem pogorju (Vrata – Kota 1870). Izgube na obeh straneh so bile v primerjavi z ostalimi ofenzivami relativno majhne.
6. soška bitka (6. avgust – 17. avgust 1916)
Bitka na tirolskem je Italijanom nekoliko prekrižala načrte o novi ofenzivi na Soči. Zaradi velikih izgub, ki so jih imeli tam so napad prestavili na avgust 1916 prav tako so omejili velikost napada. Ta naj bi potekal na goriškim mostiščem glavni cilj napada pa je bilo zavzetje strateško pomembnega Sabotina in Šmihela. Za to nalogo so Italijani pripravili kar sedem divizij z močno topniško podporo. Priprave na napad so potekale v največji tajnosti, tako da Avstrijci niso nič posumili kaj jih čaka. Napad se je začel 4. avgusta zjutraj slepilnim napadom na Doberdobu. Dan pozneje so italijanski topovi že začeli obstreljevati Gorico, Šmihel in Sabotin. Obstreljevanje se je 6. avgusta okrepilo tako, da je Avstrijcem takoj postalo jasno, da se je začela nova italijanska ofenziva. Ob štirih popoldan se je začel napad na Sabotin. Vrh, ki je za Italijane dolgo časa veljal kot neosvojljiv je italijanska pehota od podpori topništva zasedla v pičlih štiridesetih minutah. Branilci, skriti v kavernah, zaradi učinkovitega italijanskega obstreljevanja niso videli prihajajoče italijanske pehote tako, da so ob njihovem napadu ostali ujeti v kavernah in so se morali kasneje vdati. Sedmega avgusta je po hudih bojih padel tudi Šmihel južni steber obrambe Gorice. Ker so razmere za Avstro-ogrsko vojsko na desnem bregu Soče postajale vedno bolj kritične je 8. avgusta zgodaj zjutraj prišel ukaz o umiku na levi breg Soče zvečer pa še ukaz za umik iz Gorice. Po umiku so Avstrijci razstrelili solkanski železniški most. Zaradi umika iz Gorice so avstro-ogerske enote na Doberdobski planoti postale izpostavljene in jim je v primeru italijanskega napada grozila obkolitev. Da se bi Borojević izognil temu je 9. avgusta izdal ukaz za umik iz Doberdobske planote na novo obrambno črto Mirenski grad – kota 212 Nad Logom – Dol – Lokvica –Opatje selo – kota 208. Umik je bil izvede v noči iz 9. na 10. avgust ne da bi Italijani posumili kaj se dogaja. Ko so ti zjutraj napadli, so ugotovili, da so napadli prazne položaje. V noči na 12. avgust so Avstrijci zaradi lažje obrambe še enkrat spremenili obrambno črto in jo premaknili še bolj proti vzhodu. Nenadni avstrijski umik iz Gorice je Cadorna poizkušal izkoristiti z novim prodorom proti Vipavski dolini, zato je na goriškem mostišču in Krasu ukazal neprestane napade, ki so se vrstili do 17. avgusta. Ti so sicer povzročili ogromno izgub na obeh straneh ter spravili avstro-ogersko obrambo v ponovno krizo vendar niso spremenili potek frontne črte. Bitka se je zaključila popoldan 17. avgusta. Italijani so v njej izgubili preko 51.000 vojakov vendar so izgube odtehtale zasedbo Gorice, ki je bila ena izmed glavnih ciljev Italijanske vojske že vse od začetka vojne. Na žalost pa je bil to eden redkih uspehov Italijanske vojske na soški fronti.
7. soška bitka (13. september – 17. september 1916)
Še pred koncem 6. soške bitke se je Cadorna odločil, da bo s pritiskom na branilce nadaljeval. Cilj napada je bil Kras, odsek med reko Vipavo in Jadranskim morjem. Glavni cilj napada je bil Fajti hrib in Trstelj iz katerih bi lahko Italijani nato v bok napadli avstrijski položaje severno in južno od tega hriba in tako ogrozili celotno fronto na Krasu. Napad se je začel 13. septembra z močnim topniškim ognjem, ki se je nadaljeval še 14. septembra na celotnem odseku od reke Vipave do morja. Ko se je ta preselil v avstrijsko zaledje se je v napad podala pehota. Avstrijci so za razliko od prejšnjih bitk po njej udarili s topništvom in napadalcem povzročili velike izgube vendar so le s težavo obranili svoje položaje. Italijani so napadali množično na različnih odsekih (Mirenski grad, Opatje selo, Lokvice) . Najbolj krvavi so bili boji za Gorjupo kupo 144 metrov visok hrib, ki je med boji večkrat zamenjal lastnika. Zaradi primanjkovanja vojakov se branilci ponovno znašli v strahu, da se bo fronta vsak čas sesuje. Reševale so jih le premestitve enot iz drugih bolj mirnih odsekov bojišča. In ko je že kazalo, da bo fronta vsak čas padla je Avstrijce v zadnjem trenutku rešila italijanska neodločnost, ta neodločnost je Avstrijce reševala že v prejšnjih bitkah in jih je tudi v vseh naslednjih. 17. septembra so se začeli kazati prvi znaki, da italijanska ofenziva pojenja vendar le ne nekaterih odsekih drugod so še vedno potekali krvavi boji še posebej za koto 208 kjer so se kar vrstili napadi in protinapadi. Zvečer istega dne se je Cadorna, ne da bi vedel koko blizu zmage je, preklical napad saj ni želele do konca izčrpati svoje armade. Čeprav je bitka trajala le štiri dni so bile izgube ogromne preko 17.000 italijanskih in 15.000 avstrijskih vojakov je izginilo, umrlo ali bilo ranjenih.
8. soška bitka (9. oktober – 12. oktober 1916)
Je bila samo še ena izmed serij bitk, ki so potekale na Krasu. Trajala je med 9. in 12. oktobrom 1916. Glavni cilj napada so bili strateško pomembna vrhova Fajti hrib in Trstelj. Tako kot vedno so imeli Italijani premoč v št. vojakov kot tudi v št. topov in opremi. Avstrijci pa so se soočali še z eno težavo. Imeli so zelo slabe obrambne položaje kar je onemogočalo učinkovati obrambo ter povečevalo izgube. Čeprav, do bitke še ni prišlo je italijansko topništvo med 7. in 8. bitko neprestano obstreljevalo avstrijske položaje na fronti in zaledju ter tako neprestano povzročalo izgube. Do prave bitke je prišlo šele 9. oktobra zjutraj ko je topniški ogenj dosegel svoj vrhunec ob poldne pa je sledil neuspešni napad pehote. Naslednji dan se je topniško obstreljevanje nadaljevalo kateremu je sledil napad pehote na celotnem krasu. Med Šempetrom in Vipavo si Italijani prodrli 700 m v avstrijsko obrambo ter se nato ustavili, vsi poskusi avstrijskega protinapada so spodleteli. Na južnem odseku je severno od Lokvic branilcem uspelo zaustaviti napad med Opatjim selo in Novo vasjo pa so Italijani zasedli celoten odsek in zajeli nekaj tisoč ujetnikov. Avstrijci so v zadnjem trenutku ustavili italijanski prodor preko Jamelj. Zardi številnih spopadov ki so se odvijali na Krasu med Opatjim selom in Kostanjevico je Avstrijcem začelo primanjkovati rezerv poveljniki pa so se bali, da bo vsak čas prišlo do preboja. Nato pa se je je 12. oktobra prišlo do nenadnega preobrata. Italijanski ofenzivi je zmanjkalo zagona in napadi so ponehali, ne da bi se Italijani sploh zavedali kako blizu zmage so bili. Njihov večji uspeh je bil, da so prodrli kilometer in pol globoko na avstrijsko ozemlje in pri tem popolnoma izčrpali branilce. Za ta uspeh so plačali visoko ceno; izgubili so 254 častnikov, 19.488 vojakov Avstrijci pa okoli 20.000.
9. soška bitka (31. oktober – 4. november 1916)
Za 23. oktober so Italijani pripravljali novo ofenzivo na Krasu vendar so jo zaradi slabega vremena prestavili na čas ko se bo to izboljšalo. Avstrijci so napad pričakovali in so s topniškim ognjem neprestano motili kopičenj čet nasprotnika Italijani pa jim niso ostali dolžni tako, da je drugo polovico oktobra 1917 zaznamovalo neprestano topniško obstreljevanje ki je vojakom v prvi bojni črtah na Krasu dodobra načelo živce. Vreme se je 30. oktobra izboljšalo zato so Italijani z močnim topniškim ognjem začeli priprave za napad pehote. Popoldan naslednjega dne je v napad krenila pehota in bila odbita. 1. novembra so poizkusili znova, v napadu jim je uspelo osvojiti Cerje ter prodrli do Fajtjega hriba in Kostanjevice na Krasu. V avstrijski obrambi je zaradi visokih izgub nastala vrzel in grozilo je, da se bo fronta sesula. Avstrijce je v zadnjem trenutku, kot že mnogokrat prej, rešila italijanska neodločnost. 4. novembra so Italijani izvedli zadnji napad vendar je bilo že prepozno, na bojišče so prispele avstrijske rezerve in napad se ni posrečil. Noč je je prinesla zatišje in tako je tudi ostalo saj se je nad Sočo spustila zima v kateri večje operacije niso bile možne. Največji uspeh ofenzive je bil italijanski prodor do Kostanjevice s čimer je v avstrijski obrambi nastal žep iz katerega so Italijani s topniškim ognjem obvladovali avstrijsko zaledje severno od Krasa in položaje pri Gorici. Ta uspeh so Italijani plačali s krvjo 28.100 vojakov in 825 častnikov. Avstrijcem se ni godilo nič bolje njihove izgube so bile podobne italijanskim.
Med bitko je bilo zelo aktivno tudi italijansko letalstvo, ki je bombardiralo Trst, Sežano, Dutovlje in Marimar.
10. soška bitka (12. maj – 5. junij 1917)
Po polletnem zatišju so se Italijani marca 1917 začeli pripravljati na novo ofenzivo na Soči. Zbrali so 850 bataljonov z 3.000 lahkimi in 2.100 težkimi topovi. Kljub občutnemu povečanju velikosti in moči italijanske armade je bil Cadorna mnenja, da ni dovolj močen da ukaže novo ofenzivo. Računal je na zavezniško pomoč vendar so ga ti zaradi težav na zahodni fronti zavrnili in je bil tako prepuščen lastni iznajdljivosti. Cilj napada je bil goriški odsek fronte in Kras v dolžini 50 km. Pripravljenih so imeli 16 divizij na Krasu in 12 divizij med Vipavo in Ajbo. V primerjavi s prejšnjimi ofenzivami je bila ta malo bolj domišljena. Ofenziva naj bi se začela s topniškim obstreljevanjem na celotni soški fronti nato pa bi napadla pehota na goriškem odseku. Ta napad naj bi Avstrijce prepričal, da je tam težišče nove ofenzive in bi ti tja premestili večino svojih enot. Temu pa bi nato sledil napad na Krasu. Avstro-Ogrsko armad je ofenzivo pričakala pripravljena saj je bilo zaradi zaprtja vzhodne fronte možno večino enot premestiti na Sočo. Napad se je začel 12. maja po pričakovanjih z močnim topniškim ognjem, ki je trajal tri dni nato pa je sledil napad italijanske pehote. Že prvo noč napada se je Avstrijski obrambi skoraj zgodila katastrofa ko se je Italijanom posrečilo zasesti Sv. Goro, vendar tam niso ostali dolgo saj so o Avstrijci v protinapadu zasedli nazaj. Nekoliko bolj proti severu pri Zagori je Italijanom uspelo prečkati Sočo in zasesti levi breg. Branilci so se morali umakniti na Kuk za katerega so v naslednjih dneh potekali srditi spopadi. Italijani so ga dokončno zasedli 17. maja zaradi tega so morali Avstrijci svoje note umakniti iz bližnje Prižnice saj jim je grozila obkolitev. Italijanski napad se je nato usmeril v smeri grebena Vodice-Sv. Gora, ki pa ga Italijanom kljub obsežnemu topniškemu ognju in večkratnim napadom pehote ni uspelo zasesti, boji so ponehali 20. maja zvečer.
Po dveh dneh premirja so Italijani 23. maja, na drugo obletnico vstopa Italije v veliko vojno, napadli na Krasu ter istočasno na grebenu Vodice- Sv. Gora. Na grebenu Vodice- Sv. Gora niso dosegli večjega uspeha so pa imeli več uspeha na Krasu kjer so zasedli več strateško pomembnih položajev Avstrijci pa so se morali iz obrambne črte 1a (Kostanjevica-Hudi Log-Jamlje-Tržič) umakniti na 2c (Kostanjevica-Medja vas-Devin). Cadorna je bil nad izidom zadovoljen zato je 28. maj ukazal ustaviti ofenzivo. Nato pa je 4. junija na Krasu prišlo do popolnega preobrata. Avstrijci so presodili, da so se po italijanski ofenzivi znašli v zelo neugodnem položaju zato so, da bi na bojišču izboljšali svoje obrambne položaje, izvedli protinapad in Italijane ujeli popolnoma nepripravljene saj se na nekaterih mestih sploh niso branili. Do večera, ko je bil protinapad ustavljen, je v ujetništvo odkorakalo 7.000 italijanskih vojakov napadalci pa do dosegli večino zastavljenih ciljev z zasedbo obrambne črte 1c (Kostanjevica-Grmada-Devin). Dan kasneje so Italijani izvedli protinapad, ki pa se ni posrečil celo nasprotno med njim so izgubile še nekaj ozemlja v ujetništvo pa je odkorakalo 10.000 italijanskih vojakov trije polki pa so se celo vdali brez boja.
Tako kot vsako bitko je število mrtvih, pogrešanih, ranjenih in ujetih naraščalo za današnje razmere v nepredstavljive številke. Italijani so imeli 36.000 mrtvih, 96.000 ranjenih in 27.000 zajetih. Avstro-Ogrska je imela 7.300 mrtvih, 45.000 ranjenih in 23.400 zajetih. Izgube so najbolj prizadele Italijansko vojsko, ki ni bila vajena takega masovnega klanja. 15. julija so se uprli vojaki v vasi Santa Maria la Longa severno od Palmanove. Upor je bil krvavo zatrt z ustrelitvijo upornih vojakov in desetkanjem (ustreljen je bil vsak deseti vojak tudi če ni bil kriv) po enotah.
11. soška bitka (17. avgust – 15. september 1917)
Dobro se je avgusta 1917 končala 10. soška bitka se je začela že 11. soška bitka, najbolj krvava bitka od vseh na soški fronti. Da se ponovno nekaj pripravlja so začeli Avstrijci slutiti po povečanem številu italijanskih prebežnikov. Niti približno pa niso slutili, da so Italijani na nasprotni strani bojne črte skoncentrirali 567 bataljonov z 1.282 lahkimi, 2.148 lahkimi in srednje težkimi topovi ter 1.752 minometi. Cilj novega napada je bil južni odsek fronte. Tretja armada je dobila nalogo zasesti Kras 2. armada pa Banjšice in Trnovski gozd. Napadi na tolminskem mostiču pa naj bi bili le slepilni. Avstrijski soški armadi se med tem ni dobro godilo, na razpolago je imela le 249 izčrpanih bataljonov z 1.113 lahkimi, 353 srednjimi in 56 težkimi topovi. Kot so Avstrijci predvidevali se je ofenziva začela 18. avgusta 1917 v zgodnjih jutranjih urah z masovnim topniškim obstreljevanjem vse od Mrzlega vrha do morja na skrajnem jugu soške fronte. Obstreljevanje je trajalo 24 ur v zgodnjih jutranjih urah 19. avgusta pa se je v napad pognala italijanska pehota. Italijani so med Desklami in Avčami zgradili več potonskih mostov preko katerih so ob kritju topništva prečkali Sočo. Na levem bregu se je vnel oster boj. Pod močnim italijanskim pritiskom so se začele avstrijske vrste redčiti zato so se ti začeli umikati na Banjško planoto kjer so se srditi boji nadaljevali. Po treh dneh krvavih bojev je bilo videti, da se bo frontna na Banjšicah vsak čas zlomila zato je Borojević v noči iz 23. na 24. avgust ukazal umik na novo obrambno črto. Avstro-Ogrska armada je imela srečo saj je italijansko napredovanje zaradi pomanjkanja topniške podpore in utrujenosti vojakov nenadoma vstavilo. Istočasno je potekala srdita italijanska ofenziva na Krasu, hudi boji so potekali za Kostanjevica na krasu ter frontno črto v okolici Sela na krasu kjer so se morali Avstrijci umakniti na novo obrambno črto. S protinapadom so poizkušali osvojiti stare položaje vendar se jim kljub visokim izgubam to ni posrečilo.
24. avgusta je padla Sveta gora boji so se zato preselili na sosednji Škabrjel, ki je postal steber obrambe Vipavske doline. Hrib je obstreljevalo več kot 700 topov in nekaj sto minometov. Cadorna je trdil, da je bilo to najbolj gosto topniško obstreljevanje na kvadratni kilometer ozemlja v celotni veliki bojni. Boji za vrh Škabrijela so bili tako zelo siloviti, da je vrh v nekaj dneh, konec avgusta in začetek septembra, kar nekajkrat zamenjal lastnika. Na koncu je vrh ostal pod avstrijskim nadzorom. Vendar Italijani s poizkusom zavzetja vrha niso odnehali. 6. septembra so znova poskusili le, da so tokrat nekoliko spremenili svojo taktiko. S topniškim ognjem so želel branilce odrezati od zaledja in jih dobesedno zmleti na njihovih položajih. Tako so med 8. in 10. septembrom na avstrijske položaje izstrelili preko 45.000 granat različnih kalibrov. 11. septembra se je v napad na vrh pognala italijanska pehota in bila poražena zato se je morala umakniti na svoje položaje. Čeprav so Avstrijci obdržali vrh je usoda Škabrijela visela na nitki saj so bili italijanski položaji tik pod njegovim vrhom in je kazalo, da lahko ta ob močnejšem italijanskem napadu pade v njihove roke. 12. septembra so Avstrijci sprožili ofenzivo in v jurišu zavzeli italijanske položaje pod vrhom. Italijani so izgubljeno poskušali dobiti nazaj vendar brez uspeha po 13. septembru so boji za hrib počasi ponehali s tem pa tudi celotna italijanska ofenziva.
V sedemindvajsetih dneh italijanske ofenzive je padlo 40.000 in bilo ranjenih 108.000 italijanskih vojakov, na Avstro-Ogrske strani je bilo 10.000 mrtvih, 45.000 ranjenih, 20.000 obolelih in 30.000 pogrešanih vojakov. Z vsemi temi izgubami na obeh straneh je bila 11. soška bitka najbolj krvava bitka od vseh na soški fronti s tem pa se je približala velikim bitkam na zahodni fronti. Če bitko gledamo iz dveh zornih kotov, napadalca in branilca, lahko rečemo da sta bili zmagovalki obe strani. Italijanom je uspelo resno ogroziti avstrijske obrambne položaje na južnem delu soškega bojišča. Zasedli so polovico planote Banjšic in Sv. Goro skoraj jim je uspelo zasesti še Škabrijel, če bi se jim to posrečilo bi se fronta na južnem delu bojišča verjetno sesula s tem pa bili ogroženi tudi ostali odseki fronte. Avstrijci pa so bili zmagovalci ker jim je v nemogočih razmerah uspelo obraniti celotno fronto, saj je bila Avstro-Ogrska monarhija leta 1917 po treh letih vojne in treh frontah že popolnoma izčrpana in ji je primanjkovalo tako vojakov kot materiala. Avstro-Ogrski generali so s strahom čakali kaj se bo zgodilo z naslednjo italijansko ofenzivo na Soči.
12. soška bitka (24. oktober – 27. oktober 1917.
Enajst soških bitk je dodobra izčrpalo obe armadi. Zardi visokih izgub je znotraj Italijanske vojske vrelo vrstile so se vdaje brez boja in dezertacije pomagala niso več ne hitra vojaška sodišča ne železna disciplina. Ko se je končala 11. bitka so Italijani začeli priprave na novo bitko vendar so v zadnjem trenutku ugotovilo, da ta v trenutnih razmerah ni izvedljiva zato je Cadorna 19. septembra 1917 ukazal obrambo na celotni fronti. Na avstrijski strani ni bilo nič bolje, res da se je sprostila vzhodna fronta vendar dvojna monarhija izgub na fronti po štirih letih vojne enostavno ni morala več nadomeščati. Vojaki so bili siti vojne, v samo enem mesecu so imeli 30.000 pogrešanih (večina je brez boja vdala ali dezertirala). Borojevića je bilo opravičeno strah nove italijanske ofenzive. V prejšnjih enajstih ofenzivah je pokazal veliko taktičnega znanja in inovativnosti pri obrambi vendar je imel tudi veliko sreče saj ga je reševala italijanska neodločnost ter do določene mere tudi nesposobnost. V avstro-ogrskem poveljstvu so se bali, da se bo v naslednji bitki njihova sreča iztekla zato so začeli pripravljati svojo ofenzivo s katero bi Italijo prisilili v separatni mir in končanje vojne.
Ofenziva naj bi se začela v zgornjem Posočju v smeri Bovca in Tolmina kjer je bilo večino bitk zatišje in so bili italijanski položaji najmanj zasedeni. Analize so pokazale da Avtsro-Ogrska samo ne bo zmogla izvesti napada in da nujno potrebuje pomoč Nemčije. Ti nad Avstro-Ogrskim predlogom sprva niso bili najbolj navdušeni saj so imeli že sami dosti težav na zahodni fronti kjer so poleti leta 1917 divjale krvave bitke v Flandrji in Verdunu. Pomoči je najbolj nasprotoval general Ludendorff, pomočnik načelnika nemškega vrhovnega poveljstva, ki je bil vojaški genij in je vodil vse operacije nemške vojske. Ta se je bal, da ne bo moral zagotoviti enot ter da Nemci ne bojo kos visokogorju. Njegov nadrejeni, feldmaršal Hidenburg, je videl stvar nekoliko širše. V primeru poraza Avstro-Ogrske bi bila poražena tudi Nemčija zato je bila pomoč nujna. V Posočje je poslal posebno skupine, da preuči možnosti za napad. Njeno poročilo je bilo pritrdilno vendar s številnimi zadržki dokončna odločitev pa je bila potrjena 9. septembra. Kodno ime nove ofenzive je bilo Zvestoba v orožju (Waffentreue) za ofenzivo pa so Nemci ustanovili 14. armado, ki ji je poveljeval general Otto von Below. Nemci so prevzeli celotno načrtovanje in vodenje ofenzive medtem ko je Avstro-Ogrska poveljevala celotni fronti proti Italiji.
Za datum napada je bil določen 22. oktober 1917. Priprave nanj so se morale začeti takoj saj so morali prehiteti zimo in sneg, ki je v hribe prišla zgodaj. Priprave so potekale temeljito, da Italijani nebi nič posumili so Nemci zagotovili 100 lovskih letal in protiletalsko obrambo da je odganjala italijanska opazovalna letala. Vsi premiki vojaštva in opreme so potekali ponoči, da bi zavedli Italijane so nekatere enote premestili na južni del fronte v zadnjih dneh priprav pa nato ne sever. Da bi preprečili prebege na sovražnikovo stran in s tem morebitno razkritje načrtov so enote zadrževali v zaledju. Na fronto so jih premestili šele dan pred in celo nekaj ur pred samim začetkom ofenzive. V dneh pred prebojem so bile ceste, železnice in žičnice proti fronti izredno obremenjene za prevoz vojakov in material so uporabili celo rudniški rov rabeljskega rudnika. Avstro-Ogrska je v dneh pred ofenzivo na bojišče za svoje topove pripeljala milijon granat Nemci pa pol milijona za kar so potrebovali preko 2.000 železniških vagonov. Dostava granat na topniške položaje visoko v hribih je zahtevala nadčloveške napore saj so granate tehtale od 6 kg do 42 kg najtežja pa celo 287 kg zaradi česar je oskrba visoko v gorah zamujala.
10. oktobra je začelo deževati kar je imelo določene prednosti in slabosti. Slabo vreme je skrilo priprave na ofenzivo vendar je krati tudi onemogočalo nemoteno oskrbo bojišča in premik čet. Zardi neprestanega dežja, ki je padal kar dvanajst dni, ter mraza je morala vojakov padla veliko jih je tudi zbolelo saj so dolgi marši s polno bojno opremo in slabo vreme naredili svoje. Zaradi teh težav je poveljstvo napad prestavilo na 24. oktober.
Ključnega pomena pri napadu je bilo topništvo. To je s pripravami začelo 8 dni pred samimi napadom saj so topi potrebovali korekcijsko streljanje na podlagi katerih so določili elemente za vsak cilj posebej. Korekcijsko streljanje je bilo izvedeno tako, da Italijani niso posumili, da se bliža napad. Na dan napada je bila načrtovana kratka 6 urna topniška priprava od tega samo enourno rušilo topniško obstreljevanje. Ker so imeli Italijani dobro utrjene obrambne položaje so se Nemci odločili, da bojo v topniški pripravi uporabili plin. V zgornjem Posočju pa so pripravili tudi napad s plinskimi minami. Poleg italijanskih obrambnih položajev so bila cilji topništva tudi poveljstva in komunikacije.
Na drugi strani obrambne črte so Italijani na podlagi obveščevalnih podatkov začeli sumiti, da se nekaj pripravlja vendar nikakor niso znali organizirati učinkovite obrambe tako, da so poveljniki posameznih odsekov fronte ukrepali tako kakor so mislili, da je najbolje zanje. Poleg tega so Avstro-Ogrski napad pričakovali na Banjšicah in ne v zgornjem Posočju kot so kazali obveščevalni podatki. Temu primerno so bile razporejene tudi italijanske rezerve in topništvo. Italijani niso ukrepali niti zadnje dni pred 24. oktobrom, ko so na njihovo stran prebegnili številni Avstro-Ogrski častniki in podčastniki s podrobnimi dokumenti napada. Dan pred napadom pa so celo prestregli telefonski pogovor. Ve kar so Italijani naredili je, da so nekaj ur obstreljevali avstro-ogrske položaje nato pa se je stvar umirila. Italijani niso bili pripravljeni tudi na uporabo bojnih strupov, marsikateri vojak ni imel plinske maske tisti ki so jih imele pa te niso bile kvalitetne in niso ščitile pred vsemi bojnimi strupi. V noči iz 23. na 24. oktober se je vreme močno poslabšalo, v dolinah je močno deževalo v hribih snežilo.
Napad se je začel 24. oktobra 1917 ob 2:00 z močnim topniškim obstreljevanjem med Rombonom in Seli pri Volčah. Mešanca navadnih in plinskih granat je hitro utišala italijansko topništvo ter v nekaj urah razbilo in zaplinilo italijanske obrambne položaje. Obstreljevanje je trajalo do 4:30 temu je sledilo zatišje ob 6:30 pa se je začelo rušilno obstreljevanje v katerem so sodelovali topovi največjega kalibra. Cilj tega obstreljevanja so bile utrdbe in dobro utrjeni topniški položaji. Obstreljevanje je trajalo do 7:45 pri čemer so zadnje pol ure topovi streljali z največjo hitrostjo. Ob 9:00 seje začel napad pehote. Napadalci so Bovec zasedli brez odpora, italijanska obrambna črta je bila tam popolnoma uničena. Plinski napad z minami je v zajedi Naklo med Bovcem in vasjo Čezsoča pomoril med 500 in 600 italijanskih vojakov. Na Ronbonu nad Bovcem Avstrijci niso imeli take sreče napad je bil v visokem snegu in snežnem metežu, ki je še trajala skoraj nemogoč. Italijanske položaje so zasedli šele proti večeru ko so se ti pod topniškim kritjem umaknili iz njih ter se tako za las izognili obkolitvi. V dolini so se Italijani po padcu prve obrambne črte umaknili na drugo obrambno črto pri Podčelu. Tam so napadalce zadržali do večera ko so se umaknili na tretjo obrambno črto, ki je bila na Kobariškem Stolu, s tem so naredili taktično napako saj so tako napadalcem omogočili prosto pot proti Učji. Na Kalu (konec grebena Krn-Krnčica-Vršič) so Avstrijci sprožili podzemno mino in nato zasedli italijanske prve obrambne položaje. Zasedli so tudi drugo italijansko obrambno črto med |Krasjim vrhom in planino Jama. Da bi se izognili obkolitvi so Italijani brez boja, v noči iz 24. na 25. oktober zapustili položaje na Krasjem vrhu in na planini Predolina s tem pa so odprli prosto pot do Kobarida. V krnskem pogorju so Avstrijci zasedli Batognico ter prebili italijanske položaje med Batognico in Mrzlim vrhom. Italijani so se upirali na črti Krn – Kožljak – Pleče vendar so se morali že naslednji dan umakniti proti Kobaridu saj je bila obrambna črta prebita pri Vrsnem.
Pri Tolminu so se zjutraj 24. oktobra 1917 v napad podali Nemci. Ena smer napada je potekala v smeri Kobarida druga pa v smeri Kolovrata. Že v prvem naskoku so zasedli italijansko prvo obrambno črto in se takoj podali proti Kobaridu. Slabo vreme in neorganiziran italijanski odpor je Nemcem omogočal hitro napredovanje tako, da je bil Kobarid pozno popoldne že v nemških in avstro-ogrskih rokah. Tam so zajeli bogat vojni plen preko 2.000 italijanskih vojakov ter celo italijanskega generala Farisoglia in njegov štab. Do večera so Nemci v dolini brez resnejšega odpora prebili vse tri italijanske obrambne črte in zvečer zasedli Robič. Na svoji 18 kilometrski poti so zajeli preko 10.000 ujetnikov, kar je bil za pozicijski način vojskovanja uspeh brez primere pri tem pa sami niso imeli večjih izgub. Dogodek je kasneje, v propagandne namene, dobil ime Čudež pri Kobaridu.
Druga smer nemškega napada je potekala v smeri Kolovrata s tem so želeli preprečiti morebitni italijanski bočni napad na nemške enote ki so prodirale po dolini Soče. Na dan napada so Nemci brez večjega odpora zasedli Veliki Špik in napredovali do vasi Kamnica ter Kavčičeve planine kjer so zasegli večje število italijanskih topov. Ko so popoldne prispeli do Hlevnika so presenečeni ugotovil, da sploh ni branjen zato so še isti dan napredovali proti 1.115 m visokemu vrhu Na gradu stebru obrambe Matajurja, ki so ga v naskoku zasedli pozno popoldne. Nekoliko bolj južno je potekal napad iz smeri Čiginja kjer so se Nemci znašli pred dobro utrjenimi in branjenimi italijanskimi položaji. Italijanska obramba je popustila šele ko so Nemci prišli za njihov hrbet, zvečer jim je v naskoku uspelo zasesti Očno in Ježo. Na skrajnem jugo tolminskega mostišča so v napad krenili vojaki Avstro-Ogrske. Zaradi preobremenjenih komunikacijskih poti so na bojišče prišli zadnji trenutek ter napadli italijanske položaje brez topniške priprave kar je med napadalci povzročilo velike izgube. Preboj je kljub temu uspel in zasedli so Pavličev grad, Javor, Verdo pozno popoldan pa še Grad s čimer so od zaledja odrezali italijanske divizije na Banjšicah.
Zardi pretrganih telefonskih povezav je prvi dan napada italijansko poveljstvo popolnoma izgubilo pregled nad bojiščem. Redka poročila, ki so prihajala iz bojišča so v poveljstvo vnašala zmedo tako, da to sploh ni ukrepalo ali pa so bili ukrepi napačni in nezadostni. Do večera prvega dne ofenzive je bila v italijanski fronti že več kot 30 km vrzel poveljstvo pa ni doumelo, da se je s prebojem vseh treh obrambnih črt pozicijski način bojevanja spremenil v gibljiv. Vse italijanske enote, ki so takrat ostale v hribih, ki naj bi predstavljali stebre obrambe so se znašale obkoljene le da tega še niso vedele. Kaj jih je doletelo so ugotovili šele dan kasneje 25. oktobra vendar takrat je bilo že prepozno saj je na italijanski strani zavladalo popolno razsulo. Drugi dan ofenzive so Avstrijci in Nemci že skoraj popolnoma nadzorovali doline. V brezizhodnem položaju so se italijanske enote množično vdajale, odpor italijanskih vojakov je bil na nekaterih odsekih zagrize vendar nesmiseln. Drugi dan ofenzive so Nemci zasedli Nagnoj, Kuk ter nato vas Livek v dolini pa so prodrli do Robiča. 26. oktobra so Avstrijci zasedli Kobariški Stol ter začeli prodirati proti Breškemu Jalovcu ter dolini kjer so zgodaj zjutraj zasedli Breginj ter zajeli 5.000 italijanskih vojakov. Medtem so Nemci dokončno zasedli Matajur, napadu je poveljeval nadporočnik Erwin Rommel, ki je sodeloval že pri zasedbi Kolovrata. Po zasedbi te zadnje strateško pomembne točke nad Sočo so nemške enote napredovale proti Nadiži. Popoldne je padel Hum zvečer pa še Breški Jalovec s čimer je bila odprta pot v Beneško nižino.
Cadorna je 27. oktobra malo po polnoči že vedel da je bitka za Sočo za Italijane dokončno izgubljena zato je ob 2:30 izdal ukaz za umik ostankov 2. in 3. armade čez reko Tilment ter umik 4.armade iz Karnijskih Alp. Ukaz je na ceste proti zahodi med Karnijskimi Alpami in Jadranskim morjem pognal skoraj 2 milijona vojakov in 400.000 beguncev. Sprva urejeni umik se je sprevrgel v panični beg, častniki so začeli zapuščati enote vojaki pa so začeli odmetavati orožje in opremo ter vse kar jih je oviralo pri begu. Popoldne je Videm zapustili Cadorna in njegovo poveljstvo. Zvečer so Nemci zasedli Čedad in že napredovali proti Vidmu. V noči iz 27. na 28. oktober je padla Gorica. Zadnje italijanske enote so se čez Sočo umaknile 28. oktobra zjutraj s čimer so po 885 dneh boji ob Soči končali.
